Dovolj je teh “buč”

Opazujem, kako enostavno je življenje, pa vendar ga tako radi zapletamo. Naučila sem se uživati, izkušati, si dopuščati in biti jaz. Delam le tisto, kar me osrečuje. In ja, seveda pridejo trenutki, ko me obiščejo strah, jeza, žalost. Pa vendar sem se naučila, da se vedno vprašam, ZAKAJ me je to obiskalo. Veliko ljudi pravi – dopustite si biti v tem stanju. Se strinjam, vendar danes razumem, da je odvisno od mene, koliko časa bom v vlogi žrtve, koliko časa se bom smilila sama sebi, predvsem pa, koliko časa me bo strah. Jaz sama sem režiserka! In nekega čarobnega dne sem se odločila, da tega v življenju ne potrebujem več. Vsa ta počutja sem skrajšala na minimalno. V vsaki takšni dani situaciji iščem odgovore, kje v meni se še “skriva” nekaj, kar je treba ozdraviti. Ni dovolj, da si dopustimo biti v tem stanju in čakamo, da mine, treba je iskati odgovore.

Naj vam ne bo dovolj, da samo ste v črni luknji in se smilite samemu sebi, jokate in čepite v temi. Odrastite, gremo korak naprej v osebnostnem razvoju! Končno si priznajte, da ni dovolj, da samo ste v tem stanju. Priznajte si že, da tudi vse ostalo ne deluje, če spremembe ne naredimo mi sami. Da, mi sami! Kaj vam pomagajo afirmacije, vizualizacije, sprejemanje vloge žrtve, dopuščanje žalosti in spoznanje svojih vzorcev? Čisto nič vam ne pomagajo, dragi moji! Nič! Dokler se ne boste premaknili naprej in se odločili za spremembo! Da, za spremembo. Najprej v vaših glavah. Kajti sprememba vašega življenja se začne najprej tam!

Dovolj je vseh “buč”, kako moramo biti v stanju negativnega. Vsak trenutek imamo moč, da vse spremenimo. Predvsem pa mi odločamo vsak trenutek, kako se bomo počutili. Mi in nihče drug. Zato lepo pozabite, da morate “ždeti” v tistih črnih luknjah. Ko vas obiščejo negativni občutki, bodite odgovorni in se soočite sami s seboj, ugotovite, zakaj ste ustvarili, kar ste. Odrasti bo treba in prevzeti odgovornost. In če smo iskreni, je vse skupaj smešno preprosto. Treba se je samo vprašati, ali bom v črni luknji ali se bom končno osvobodil in stopil na sonce in svetlobo. To je vse, kar se je potrebno vprašati. In najpomembnejše: nekaj za to tudi narediti.

Soočite se s svojimi bolečinami, predvsem pa z iluzijo, v katero ste ujeti. Pogovorite se s tistimi, ki pritiskajo na vaše rane, in čudežno boste ugotovili, da ne mislijo nič slabega. Mi smo tisti, ki imamo neko predstavo in si vse interpretiramo po svoje. Bodite iskreni do sebe in drugih in se pogovorite. Dodajte k vsaki svoji razlagi še pet dodatnih stavkov in ugotovili boste, da vas bodo ljudje bolje razumeli. V primeru pa, da ne razumete drugih, jih vedno prosite za obrazložitev. Ugotovili boste, da ne želijo nič slabega, le komunicirati ne znajo. Sama vedno vse prosim, da mi podajo dodatno razlago v smislu: Oprosti, tega nisem razumela. Kaj si želel/a povedati s tem? In vsakič znova ugotovim, da je šlo zgolj za kratek stik v komunikaciji. Samo razlagala sem si po svoje. Kadar dobim dopolnjeno razlago, ugotovim, da človek sploh ni želel nič slabega. Si želiš brati naprej? Klikni TUKAJ