Ste vedeli, da ste lahko odvisni od negativnosti?

Naučite se obvladovati negativne čustvene razvade in jih začnite odpravljati. Ne dovolite, da bi te navade postale kronične. Ravno zaradi ponavljajočega se vzorca sem v zadnjem letu ugotovila nekaj revolucionarnega: Lahko smo odvisni od negativnosti! Ker smo jo v domačem okolju toliko časa opazovali, nam je postala domača in tako rekoč normalna.

Odvisnost od negativnega deluje enako kot katera koli odvisnost (od alkohola, cigaret, drame itd.). Če ste odvisni od negativnosti, preprosto morate delovati tako, da jo ustvarjate – s tem enako kot narkoman dobite svoj odmerek. Vem, noro! Ko sem to prvič povedala na predavanju spomladi leta 2019, se je večina udeležencev v šoku zelo zamislila. Priporočam, da enako storite tudi vi. Se zavedate, da se z odvisnostjo od negativnega vrtite v krogu samouničevanja? Kronično bolezen imate!

Ljudje, odvisni od negativnosti, potrebujejo tarnanje, opravljanje, nemoč, pritoževanje …  Tudi sama sem pred leti čutila takšno nemoč in mislila, da tega ne morem spremeniti. Potem pa sem ugotovila, da gre samo za navado v razmišljanju, ki jo lahko zamenjam z novo navado v obliki pozitivnega razmišljanja. Preden sem spoznala pozitivno razmišljanje, so bili za vse krivi drugi, opravljala sem, tarnala, se pritoževala nad partnerji, šefi, prijatelji … Naj še naštevam? Najhuje pa je bilo, ko sem že več kot deset let delala na sebi in sem spoznala, da sem še vedno negativna. Dobesedno odvisna sem bila od negativnosti in se z njo polnila.

Te slabe navade so bile tako globoko ukoreninjene v meni, da sem potrebovala veliko let, preden sem jih začela učinkovito zdraviti. Gre za naučen refleks, ki ga morate začeti zavestno opazovati. Ko sami sebe slišite, ste že naredili prvi korak k ozdravitvi.

V svojem življenju sem spoznala, da so se elementi negativnih odvisnosti prepletali. En dan sem imela občutek krivde, naslednji dan sem opravljala, tretji dan sem bila potrta, četrti dan sem čutila pomanjkanje samospoštovanja in močne strahove. Tako močne, da me je od njih tiščalo v prsih, mislila sem, da bom bruhala od bolečine ali da me bodo občutki kar zadušili. Skozi leta samoopazovanja sem odkrila, da je to samo naučena navada, kot nekakšen refleks, ki se sproži, kot nekaj, kar mi je znano iz toksičnega okolja mojega otroštva.

Bila sem kronično nezadovoljna, vedno slabe volje in nesrečna. Vse dokler se nisem lotila reševanja svoje negativnosti. Najprej sem spoznala, da sploh ni moja, temveč so me je naučili v primarni družini. Samo prevzela sem jo od svojih staršev. Če sem se nečesa naučila, potem se tega lahko tudi »odučim«oz. se namesto tega naučim nekaj novega.

Rada bi opozorila še na nekaj pomembnega. Morda ste ob napisanem pomislili na nekaj takega: Kako naj ne bom nesrečen/-na, ko pa sem izgubil/-a službo oz. ljubljeno osebo?Seveda, logično je, da ste v takih okoliščinah negativni, jezni in razočarani. Ampak jaz govorim o nečem drugem, o kronični negativnosti, vsakodnevnem tarnanju, čustveni negativnosti, nezadovoljstvu, kritiziranju, opravljanju. Vsakodnevnem! Odlomek je iz knjige Strah, moj najboljši prijatelj. Nadaljevanje lahko prebereš TUKAJ >>