Kako se ustvarjajo vzorci

Po skoraj treh mesecih, ko je v našo družino prišla Nina, sem odkrila neverjetne povezave – kako se ustvarjajo vzorci! In predvsem to, kako se ustvarjajo iluzije. Ker je z Nino zelo veliko dela, zadnja meseca za Pio nimam več toliko časa oz. lahko rečem, da ji že veliko zaupam. Ne hodim več za njo po hiši, kje je in kaj dela, ker vem, da ne bo padla, in vem, da že loči, kaj je prav in kaj ne. Prav tako se že sama obleče, umije in je že nekaj časa brez pleničk. To pomeni, da kadar imam v rokah Nino, ker jo dojim oz. preoblačim, preprosto naročim Pii, naj se sama obleče in obuje ali gre na stranišče.

V njenem pogledu pa sem opazila, da ji to ni bilo všeč. V teh malih očeh sem videla: nimaš časa zame. Vidite! Kako bi ji lahko naložila vzorec drugega mesta in nimajo časa zame. Kako noro! Opazovala sem začetek vzorca. In nastal bi povsem neupravičeno. Pii zaupam, ne da zanjo nimam časa. Samo nadzorovati mi je ni treba več. Ko sem omenjeno opazila, sem se z njo pogovorila in ji razložila, da je že velika punčka, da ji zaupam, in jo pohvalila, da je že tako samostojna. Tako smo ustavili nepotrebno in napačno iluzijo, predvsem pa globok vzorec. Zdaj si vsakič vzamem nekaj minut za razlago, predvsem pa, takoj ko Nino odložim, vzamem v roke še Pio. Tudi ko Nino ogovorim »o, ti žabica mala«, v Pijinih očeh spet opazim zametke vzorca. Zato skrbno vsakič, ko rečem »o, ti žabica mala…«, dodam Nina. In takoj rečem še: »O, ti žabica Pia!« Poskušam se zavedati vsakega trenutka, besed, in ko opazim, da bi lahko naredila krivico, sehitro popravim in dodam še nekaj stavkov. Če pohvalim Ninine lepe oči, pohvalim tudi Pijine, in obratno, kajti drugače lahko ustvarim Nini vzorce.

Za piko na i pa sem opazila še en zametek velikega vzorca. Pia velikokrat, ker je zelo čustvena, izraža čustva skozi jok. Včasih kot mama ne želim, da joka za določene stvari. Pa ne ker ne bi želela, da joka, ampak me boli srce, da se je dotaknejo določene stvari, in mi je hudo. Opazila sem, da sem ponavljala družinski stavek: Za to pa res ni treba jokati. Aaaaa! Pa vendar s tem čutim in želim, da ne trpi! Niti slučajno ji joka ne prepovedujem! Ko sem opazila, kaj ustvarjam, zdaj vsakič znova predelava jok, se poglobiva in analizirava, zakaj joka. Predvsem pa iščeva rešitve in kako jo pomiriti. Ob tem jo objamem in ji dam vedeti, da sem ob njej. Učim jo, da se lahko izrazi skozi jok, da lahko joka. Nikoli pa ji ne rečem, da me boli srce, ko joka – kajti to lahko ustavi njen jok in bo njena popotnica, da ne sme jokati, ker ljudje potem trpijo. Zdaj ji namesto družinskega stavka rečem: Kar zjokaj se, daj čustva in občutke ven, jo objamem, in ko se pomiri, začneva iskati rešitve. Kadar pade, ji še povem, da vem, kako boli in kako zoprna je ta bolečina. To jo pomiri. Učim jo, da so vedno rešitve, samo poiskati jih moramo.