Moč ljubezni

Vse moje knjige temeljijo na mojih izkušnjah. Učim se na tujih in lastnih izkušnjah. Ker je moje poslanstvo predajati naprej znanje na enostaven način, se mi je konec leta 2012 pripetila izvenmaternična nosečnost. Zanosila sem novembra 2012. V tistem času sem imela resnično natrpan urnik, 3-krat tedensko sem predavala po različnih krajih Slovenije, vsak dan sem imela svetovanja in obenem pisala knjigo Ljubezen – Kako ustvariti pravega partnerja. Usoda se je resnično poigrala z menoj in knjigo sem zaključila v 14 dneh po operacijah, po katerih sem morala striktno ležati, saj sem imela kar nekaj šivov.

Življenje se mi je s to izkušnjo resnično spremenilo. Ker nisem poslušala znakov, sem prejela lekcijo umiritve. Kot že omenjeno, sem imela resnično zapolnjen urnik. Časa zase si nisem vzela, kljub temu, da sem prejemala opozorila iz nevidnega sveta. Ko danes pogledam nazaj, ima vse svoj smisel, ni naključij, ni napak. In danes sem neizmerno hvaležna za to izkušnjo. Naučila sem se resnično veliko, se končno sprostila in prepustila. Kajti do takrat sem bila “obsedena” z idejo o prebuditvi sveta. Vendar danes razumem, da je bil to le izgovor, ker sem v sebi iskala 1001 razlago, zakaj otroka še ne bi imela.

Pozimi leta 2010 sva se s partnerjem odločila, da bi nadgradila najin odnos z malo dušo. Globoko v sebi sem imela strah in iskala sem nešteto izgovorov, zakaj še ni “pravi” čas. Izgovarjala sem se na izdajo knjig in jih pisala po tekočem traku. In vse to le zato, da mi ne bi bilo potrebno prevzeti odgovornosti. Vsakič znova sem si rekla, še to napišem, potem pa res. Ker se v sebi za otroka nisem globoko odločila, ga tudi “ustvariti” nisva mogla. Globoko v sebi sem imela kontracepcijo, ki je delovala kljub temu, da zaščite nisva uporabljala. Čeprav sem bila vsak mesec ob menstruaciji razočarana, sem hkrati čutila olajšanje. Nisem bila pripravljena, predvsem še nisem bila pripravljena na soočenje same s seboj. Na soočenje z odgovornostjo, predvsem pa na razrešitev DNK zapisa svojih prednikov (o tem si lahko več preberete v knjigi Iz uma v srce ).

Po izvenmaternični nosečnosti se je sprožil plaz, ki je odpiral nove in nove lekcije. Prihajala so sporočila in s svetlobno hitrostjo sem začela reševati marsikaj, kar je spalo v meni dolga leta in čakalo, da se tega končno lotim in stopim v svojem osebnem razvoju stopničko naprej. Hkrati pa je bila izkušnja tako velika in mi je dala tako veliko znanja, da sem se ga odločila deliti z drugimi in pomagati mnogim, ki si želijo sprejeti medse malo dušo, pa vendar iz različnih razlogov blokirajo prihod le-te.

Kot že omenjeno, sem prvič zanosila novembra 2012. Ker sem bila tako “obremenjena” z delom, nisem niti slutila, da sem noseča. Vendar ko danes gledam slike, ki so nastale v tistem času, opazim tisti nosečniški žar in čarobno energijo duše.

Menstrucije ob pričakovanem dnevu ni bilo in ker včasih ni bila točna, temu nisem posvečala posebne pozornosti. Pa vendar mi je intuicija tiho šepetala, da nekaj ni v redu. Tako kot sem jo zanemarjala v tistem času, je nisem še nikoli. Nekako se nisem želela soočiti z resnico oziroma dejstvom, da nekaj ni v redu. Predvsem pa se nisem želela soočiti s to veliko preizkušnjo in sem si kar nekaj dni zatiskala oči ter globoko v sebi lagala, da je vse tako, kot mora biti. Kljub nekajdnevni zamudi sem začela krvaveti. Bil je Božični predvečer. Še danes imam pred očmi potek celotnega dneva. Še danes se spomnim tistega občutka, ki je jasno sporočal, da naj ukrepam, ker je situacija resna. Končno sem poslušala in kljub znakom menstruacije naredila nosečniški test. Pokazal se je plusek. V meni se je sprožil krč. Začela sem jokati. Globoko v sebi sem vedela, da nekaj ni prav. Kri in bolečina v meni sta sporočali, da nekaj ni tako, kot bi moralo biti.

Zaradi praznikov sem se odločila, da obiščem ginekologa čez dva dni. Namreč prebrala sem nekaj forumov in zasledila, da je krvavitev lahko čisto normalen spremljevalec nosečnosti. Zato, drage moje in dragi moji, nikoli, ampak res nikoli ne poslušajte izkušenj s forumov. Poslušajte sebe in svojo intuicijo. Noben primer ni enak vašemu. Ironija je želela, da se vizualizacija iz mojih sanj prenese v realnost. Vedno sem si želela partnerja ob Božiču razveseliti z veselo novico. In želja se mi je uresničila. Moj notranji kompas pa je znova in znova ponavljal, da nekaj ni v redu.

Čez dva dni sem obiskala svojo ginekologinjo, ki znakov nosečnosti kljub temu, da sem bila že v 4 tednu, ni našla. “Niste noseči,” še danes odzvanja v moji glavi. V mojih mislih se je zapodila misel: “Torej sem tisti 1%, ki mu test ‘laže’?” Ginekologinja se je odločila, da kljub temu narediva test še enkrat, ta pa je nosečnost zopet potrdil. Poslala me je še na preiskave krvi, ki so nosečnost prav tako potrdile, le nosečniški hormon v krvi je bil premajhen in posledično je nakazala na sum na izvenmaternično nosečnost. Zaradi praznikov me je poslala v Klinični center, kjer so me obdržali na opazovanju. Prvo noč so se odločili za abrazijo, da ovržejo spontani splav. Ker bolečina po operaciji ni prenehala, so se odločili, da naredijo laparoskopijo in dobro pogledajo v notranjost rodil. Tik pred operacijo sem izvedela, kaj sploh pomeni izvenmaternična nosečnost, in tedaj so mi tudi sporočili, da bo jajcevod v tem primeru verjetno odstranjen. Vse se je odvijalo tako skokovito in bliskovito, da nisem imela časa premišljevati. Hvaležna sem za to, ker ni bilo časa za niti eno negativno misel.

Ko sem se prebudila iz narkoze, so me obvestili, da jajcevoda žal niso mogli rešiti. Še danes se živo spomnim energije, ki me je objela. Prišel je tako neskončno neopisljiv mir, prišla sta ljubezen in predvsem zaupanje, da je vse tako, kot mora biti. Kljub temu, da novica ni bila razveseljujoča, sem bila pomirjena. Prva misel, ki se je prikradla, je bila – ZAKAJ? In glas mi je odgovoril le: Piši in deli izkušnjo z drugimi! Zaupanje, ki me je objelo, je bilo neopisljivo in še danes ne razumem, kako sem bila lahko tako mirna. Še zdravniki niso mogli verjeti, s kakšno mirnostjo in zaupanjem sem novico sprejela. Kljub temu, da mi je zdravnica sporočila, da imam le 50 % možnosti za ponovno zanositev, sem vedela, da je bila to le izkušnja. Globoko v sebi sem bila mirna in popolnoma sem zaupala, da bo vse v redu. Tisti tihi glas v meni me je objemal z resnično globokim mirom in energijo – vse bo dobro.

Seveda sem si nekaj dni po odhodu iz Kliničnega centra dovolila tudi vlogo žrtve. Po pogovoru s prijateljico sem nekaj minut jokala. Vendar sem se pravočasno zavedla brezna, v katerega bi lahko padla. Pravočasno sem se povlekla stran in se odločila, da grem v življenju naprej. Vedela sem, da objokovanje, žalost in trpljenje ne bodo ustvarili nič dobrega. Kar je bilo, je bilo. Morala sem prevzeti odgovornost in vedela sem, da sem čisto vse ustvarila sama. Moja duša je plan naredila še pred rojstvom in tisti trenutek sem izkušnjo, za katero sem se odločila, tudi izkusila.

Odločila sem se, da se umirim in si vzamem čas zase. Zdaj razumete, zakaj so bila predavanja samo še v Ljubljani. Vedela sem, da je bilo to opozorilo, da se moram umiriti. Če želimo sprejeti dušo v svoje življenje, moramo biti mirni. V Sloveniji sem že veliko naredila in prišel je čas zame. Prišel je čas, da se malo umaknem, se prepustim novim izkušnjam, se umirim in predelano snov delim z ljudmi. Odprla so se mi čisto nova vrata. Novo poglavje, nov svet. Izoblikovala so se mi nova znanja, ki jih lahko delim naprej. Napredovala sem na področju partnerskih odnosov, izkušnja naju je še bolj povezala in marsikaj naučila. Poglobila sva tudi ljubezen in najin odnos. Predvsem pa sem največ naredila na področju sprejemanja duše v naše življenje. Odločila sem se tudi za svetovanja na področju zanositve.

Energija, ki me je objela po operaciji, mi je resnično dajala neverjetno moč in upanje. Zaključila sem knjigo Ljubezen – Kako ustvariti pravega partnerja in naslovnica omenjene knjige je nastala le nekaj dni po operaciji. Predstavitveni film za knjigo smo posneli deset dni po operaciji. Še celo na intervju za TVSLO sem odšla s šivi. In danes, ko gledam posnetke in naslovnico, se nikjer ne vidi, da je bila za menoj tako “težka” preizkušnja. Močno vodstvo me je gnalo naprej. “Po naključju” sem izvedela, da je prijateljica in soseda iz mladosti ginekologinja. Naročila sem se k njej na posvet in naredili sva plan, kako ponovno zanositi. Najprej sva se odločili za odstranitev pregrade v maternici. Imela sem dve operaciji, kajti prva ni uspela. Torej, če dobro pomislimo, sem imela v samo nekaj mesecih 4 operacije. Bilo je zanimivo, vendar nikoli, ampak res nikoli nisem obupala. Verjela sem in bila mirna. Vedela sem, da je vse tako, kot mora biti. Izkusiti sem morala, kaj doživljajo ženske. Kako bi jim pomagala, če ne bi razumela, kaj doživljajo? Spremljale so me resnično močne energije in mi kazale kako in kaj. V bolnišnicah sem srečevala ženske, ki so mi podajale znanje in informacije o marsičem, česar sama nisem izkusila. Najbolj zanimivo pa je bilo, da so v tistem času k meni na svetovanja prihajale ženske, ki ne morejo zanositi, ki so imele spontane splave ali pa partnerske odnose, ki jih je bilo potrebno po prihodu otroka prevetriti. Vedno bolj jasno sem začela dobivati sporočila, da je to moja nova pot. In vse, kar se je dogajalo do takrat, je bilo le predpriprava. Vse moje knjige, ki so izšle doslej, so bile napisane zato, da sem pokazala verodostojnost. Novo znanje, ki ga smem deliti naprej, znanje o zanositvi, nosečnosti in vzgoji otrok, je moja naslednja stopnička.

Ugotovila sem, da je od vsega najpomembnejše slednje – kakšen planet bomo zapustili. S kakšnimi dušami ga bomo naselili in kakšno znanje bomo predali naprej. Se zavedate, da je prihodnost Zemlje odvisna od vas? Da, od vas! Vi ste tisti, ki predajate naprej znanje, predvsem pa vzorce, prepričanje in vero. Zato bodite, prosim, odgovorni! Vsak dan se zavedajte, da je prihodnost tega čarobnega planeta odvisna od VAS! Začnite se resnično zavedati, da vi izbirate čisto vse v vašem življenju. Vi! Vse je odvisno od vas. In to dejstvo končno sprejmite in se nehajte izgovarjati na ostale. Vse kreirate vi sami s svojimi mislimi, prepričanji, zaupanjem in občutki.

In ker sama vse, kar pišem, tudi živim, niti za trenutek, kljub diagnozi s 50 % možnostjo za zanositev, nisem pomislila, da otroka ne bom imela. Tako močno sem verjela v to, da se je tako hitro uresničilo in celo zdravniki niso mogli verjeti. Po zadnji operaciji si je morala maternica malo oddahniti in priporočili so mi, da z zanositvijo počakava. Ko so dali zeleno luč, sem se tudi sama odločila, da je pravi čas – pripravljena sem. Zavedala sem se, da sem se šele tisti trenutek prvič resnično odločila za otroka. Njegov prihod prej ni bil mogoč, saj še nisem bila odločena. Zato konstantno poudarjam – odločite se, kaj si želite! Seveda sem sama v sebi globoko vedela, da duše ni, ker nisem pripravljena in odločena. Danes, ko pogledam nazaj, sem za vse hvaležna, resnično hvaležna. Brez teh izkušenj ne bi zrasla. Razumevati sem začela, da je življenje resnično popolna veličastna igra. In čisto vse je tako, kot mora biti. Mala duša je po izvenmaternični nosečnosti ostala v moji bližini in me ves čas učila. Potem sva se skupaj odločili, da je čas. Takrat sem se šele dobro povezala z njo in jo začutila.

Odločili smo se, da je prišel čas. Objele so me neopisljivo lepe energije. To zaupanje, mir in ljubezen so me spremljali vsak dan in po nekaj mesecih sem ponovno zanosila. Že prve mentruacije po odločitvi ni bilo. Naredila sem test takoj prvi dan po izostanku in pokazal mi je +. Poklicala sem ginekologinjo, ki me je opozorila, da še malo počakava. Ker nisem zdržala, sem test ponovila še dvakrat po nekaj dneh. Zopet se je pokazal +, elektronski test pa je pokazal nosečnost, ki naj bi bila v 2-3 tednu. Noro neopisljive trenutke sreče je zopet razblinil krvav madež. Vendar je trajal samo dva dni.

Obisk ginekologa je potrdil prisotnost male pikice. Potrebno je bilo počakati še utrip srca. Čez teden dni smo ga dočakali. Veselje je bilo nepopisno. Izkušnja izvenmaternične nosečnosti je bila resnično globoka. Ni bil samo splav, odstranili so mi še jajcevod. Nisem jokala, cepetala in se spraševala, zakaj se meni to dogaja, temveč sem se odgovorno soočila z novo nalogo in jo predelala. Tako kot bom morala predelati še marsikaj. Zame se učenje ni končalo. Odkrivam nove in nove stvari in se učim.

Dokler v moje življenje ni prišla prav posebna duša, tudi sama marsičesa nisem mogla razumeti. Lahko sem si samo predstavljala. Imam resnično veliko in brezmejno domišljijo, a sem vseeno ugotovila, da moja domišljija ne zmore ustvariti česa tako čarobnega. Hvaležna sem, neskončno hvaležna, da je v moje življenje prišla tako čista ljubezen. Da izkušam čisto nove aspekte brezpogojne ljubezni in občutim to globoko ljubezen. Hvaležna sem za svojo veliko učiteljico. Hvaležna, da sem lahko mama. Pa vendar na trenutke ni preprosto. Biti 24 ur na dan v pripravljenosti, biti z vso svojo pozornostjo usmerjen v malo bitje je včasih naporno. Pride dan, ko si utrujen, a v tistih trenutkih se kot mama naučiš iskati svetle iskrice. In iz tega se rodijo tisti neopisljivo lepi trenutki. Ko pride »naporno« obdobje, si vedno ponovim – zdrava je. In to me pomiri. Predvsem pa me takrat bolj kot kdajkoli objame hvaležnost, da punčko sploh imava. In ko se vsega tega zaveš, si lahko globoko hvaležen za vse te trenutke. Slikce moje punčke pa TUKAJ

Odlomek je iz knjige Moč ljubezni 

Avtor: Dobra vila – Maja