Ne morem biti več tiho!

Ne morem biti več tiho! Ne gre. Premišljujem in opazujem svoje občutke. Resnično sem mirna, ko pišem te vrstice. Pa vendar nekaj v meni kriči, izraziti se želi moja resnica. Dolgo delam na sebi, približuje se že 24 leto. Vem, da veliko vem, in da hkrati ne vem nič. Spoznala sem, da pozitivno osredotočanje resnično deluje. Ampak resnično deluje. Na svoji poti sem za svojo nesrečo velikokrat krivila druge, celo zakon privlačnosti, afirmacije in “duhovnost”. Prepričevala sem se, da stvari ne delujejo. Nisem si želela priznati, da jaz v svoji notranjosti ne želim spremembe, nisem bila pripravljena spustiti svojih prepričanj in vloge žrtve, svoje slabe samopodobe. In ja, posledično ni nič delovalo, še tisočletne zakonitosti ne.

Kar je globoko v meni, se zgolj zrcali v moji zunanjosti. Imam svobodno voljo in izbiro. Lahko še toliko “delam na sebi”, pa vendar, če tega ne čutim, mi ne pomaga čisto nič! Če si ne želiš spremembe in zanjo nisi pripravljen nič narediti – ne bo nič! Ko sem si priznala, da je problem v meni, se je vse spremenilo. Vse! In čudežno je začelo vse delovati. In ja, na poti je bila velika past! Uravnovesi negativno in pozitivno. Pa vendar sem ugotovila sledeče: Potrebno se je zgolj zavedati občutka, v katerem si, in v resnici potrebuješ zdolj nekaj SEKUND, da stvari obrneš v pozitivno in v mir. Dragi moji, SEKUNDE!

In ko sem si to priznala, se je pot mojega prebujanja šele začela. Moč je v meni, zgolj meni. Iluzija, da ne zmorem, se je izgubila. Iluzija negativnega je odpadla. Iluzija strahu je izginila. Včasih me še obiščejo, pa vendar vem, da potrebujem zgolj SEKUNDE, da prestopim nazaj v mir, veselje, ljubezen in radost. To, kar sem od vedno – za vedno! <3