Nekje je meja, nekje je dovolj – in tam se začne sprememba!
Pred dnevi sem prejela vprašanje, za katerega mislim, da si zasluži enega velikega všečka, ker bo mnogim dalo misliti: »Kaj se mora zgoditi v tebi, da se kam premakneš in se zaveš, da se nimaš rad? Da se naučiš delati na sebi, da začutiš energijo in se začneš poslušati?«
Ja, za to sta potrebna čas in zavedanje, predvsem pa moraš biti pripravljena delati in se soočati s samo seboj. V skoraj 26 letih dela na sebi sem ugotovila, da gre zgolj za moč volje, za predanost in odločnost. Lahko še tako beremo knjige, obiskujemo terapevte, predavanja in svetovanja. Pa vendar, dokler se znotraj sebe ne odločimo, da je dovolj, predvsem dovolj trpljenja, je vse ostalo nepomembno.
No, ne morem reči ravno nepomembno, ker je krasno, da si skozi leta nabiraš znanje. A kaj želim izpostaviti? Kaj ti pomaga teorija, če pa je ne živiš? In skozi leta svetovanj ter opazovanja svojega življenja sem ugotovila, da dokler res ni bilo »hudo«, nisem ničesar spremenila. Kot rada pravim, dokler črna luknja ni dovolj globoka, ne naredimo ničesar. Kot da bi prav želeli trpeti, kajne? Pa si v bistvu ne želimo, ampak kar prostovoljno čepimo tam v tistih temnih, črnih luknjah. Dokler si ne naložimo dovolj bolečine, ne vstanemo. Na trenutke smo res hecni.
Torej, kaj se mora zgoditi v tebi? Velika odločitev. Ampak to je tako globoka odločitev – da si boš ta trenutek zapomnila za vedno. To ni bežna odločitev o tem, kateri vonj ali barva ti je bolj všeč. To je dušna odločitev, to je globina, ki zaznamuje. In to sproža premike, to spreminja življenje. Ne bom olepševala, da se naučiš delati na sebi, da začutiš svojo energijo, to zahteva leta dela na sebi. Res leta. Ne gre čez noč. Da se resnično začutiš, da se zaveš, kdo si v resnici in se vzljubiš − za vse to so potrebni pogum, predanost, odločnost. Predvsem pa − vsakodnevno delo. Da se zaveš, kaj pomeni rad/-a se imam, cenim in spoštujem se, moraš leta delati na sebi.
In če se je morda kdo ustrašil, ko sem omenjala leta dela na sebi, naj bo kar brez skrbi; to je prijetno in lahkotno delo, ko človek sprejme samega sebe. Ko se odloči, da je dovolj. Dovolj tega, da ljudje hodijo po njem, dovolj tega, da daje moč drugim, dovolj tega, da se ne zna odločati, dovolj tega, da se nima rad – in še mnogo vrstic, ki se začenjajo z dovolj, lahko napišem. Glavno vprašanje, ki nastopi sedaj, je: Ali imaš res že dovolj?
Ker če še ni prišlo do tega trenutka, boš zdaj samo nekaj minut prikimavala, kako prav imam, čez pol ure pa boš na to že pozabila in se vrnila na stare tire svojega življenja. Glavno vprašanje, ki nastopi sedaj, je: Ali imaš res že dovolj? Če je res dovolj, se bova skupaj naučili, kako narediti spremembo TUKAJ
Svoje mnenje lahko izrazite na moji Facebook strani ali pa se mi pridružite s klikom na:
